Zgodovina

TABORNIKI USTVARJAMO BOLJŠI SVET, TUDI V  AJDOVŠČINI ŽE 60 LET!

Vse skupaj se je začelo s prvim skavtskim taborom na otoku Brownsea v Angliji, avgusta leta 1907, ki ga je vodil Robert Baden Powell, znan kot začetnik skavtskega gibanja ter njegov dosmrtni načelnik. Baden Powell je zbral dečke različnih starosti in slojev ter jih učil taborniških veščin. Razdelil jih je v vode, pri čemer je bil najstarejši vodnik. Vsak vodnik je bil v celoti odgovoren za ravnanje svojega voda, ves čas v taboru in izven njega. Taka organizacija je bila skrivnost njegovega uspeha. Organizacijo je poimenoval Boy Scout Association, javnost pa z njo seznanil s knjigo Scouting for Boys, s katero je leta 1908 doživel velik in nepričakovan uspeh.

V Sloveniji so se najprej – v letu 1922 – pojavili skavti, leta 1925 pa je iz skupine skavtov, ki je že delovala, izšla ideja o ustanovitvi gozdovniške organizacije. Med gozdovniško in skavtsko organizacijo v takratni Sloveniji v vsebinskem konceptu delovanja ni bilo bistvenih razlik. Obe organizaciji sta se razmahnili po vsej Sloveniji, številčno krepili in organizacijsko širili.
Naziv “tabornik” je bil prvič omenjen leta 1924 v Narodnem dnevniku. Z njim so poimenovali pripadnika obeh gibanj. Izraz se je nato pojavil leta 1925 v imenu Združenja slovenskih tabornikov.

Po 2. svetovni vojni, 22. aprila 1951, so nekdanji skavti in gozdovniki skupaj ustanovili organizacijo Združenje tabornikov Slovenije. Kasneje se je združenje preimenovalo v Zvezo tabornikov Slovenije. S pestrimi in za mlade privlačnimi aktivnostmi je hitro narasla od začetnih 783 na preko 15.000 članov.
Leta 1994 je bila Zveza tabornikov Slovenije sprejeta v polnopravno članstvo kot nacionalna skavtska organizacija v Svetovno organizacijo skavtskega gibanja – WOSM. Ta združuje preko 28 milijonov skavtov in skavtinj iz več kot 216 dežel in teritorijev od tega 151 držav.

Zelo hitro se je, po ustanovitvi Zveze tabornikov Slovenije taborništvo razširilo tudi v Ajdovščino, kjer so začetki njegovega delovanja močno povezani z ustanovitvijo gimnazije v Ajdovščini, v letih 1951 / 1952. Res pa je, da so prvi ajdovski taborniki letovali že leta 1948. Trije mladi pustolovci so se z vlakom odpeljali v Bohinj. Opremo so si izdelali sami, deloma iz ostankov italijanske vojaške opreme, deloma iz takrat prodajanih materialov. Načrtovali so daljše počitnice, ki pa so jih morali zaradi zobobola enega izmed tabornikov po štirih dneh prekiniti.

Z ustanovitvijo gimnazije, ki je združevala mlade dijake, polne življenjskih pričakovanj, je bil dan okvir kasnejšemu Rodu mladih borov, ki so jih ustanovili že leta 1952. Veliko vlogo jea pri ustanovitvi odigral profesor Anatolj Krasovsky, ki je tako s svojo razgledanostjo in avtoriteto v pozitivno smer usmerjal mladostno energijo dijakov.

Idejo, da bi ustanovili taborniško društvo, so ajdovski taborniki dobili ob ogledu propagandnega filma, ki so ga iz Postojne poslali na gimnazijo. Prve šotore so si sešili iz jadrovine in so bili brez dna. To je bila predvsem platnena streha, napeta preko lesenih palic. Namesto dna so imeli iz desk zbit okvir, kamor so natlačili slamo na kateri so ležali. Ajdovska posebnost je bil tee-pee, okrogel indijanski šotor, ki so ga naredili po skicah iz knjig. Uporabljali so ga kot gospodarski šotor za skladišče. Uniforme v začetku niso imeli, nosili pa so podobne srajce in kratke hlače. Pravi taborniki iz knjig in filmov so imeli tudi taborniške nože in sekirice, zato so si jih mladi Ajdovci prekovali iz italijanskih vojaških cepinov in bajonetov. Prav zaradi tega jim je policija že na prvem taborjenju povzročala težave. Kasneje so si v mizarski delavnici izdelali celo dve sandolini, ki so ju odpeljali s seboj na morje, kjer so ju povezali v katamaran in z njim jadrali ob obali. Iz avtomobilskih zračnic so izdelali tudi prve potapljaške maske. Žal se je vse to ohranilo le v spominih in na fotografijah.

Taborniki v Ajdovščini so bili v tistem času nosilci vsakršnega družabnega življenja. Znotraj svoje organizacije so organizirali tudi gorsko stražo, rokometno moštvo, ki je bilo sploh prvo na primorskem in lutkovno skupino. Kljub pomanjkanju prave opreme in neštetim improvizacijam so bili ajdovski taborniki v svojem delovanju zelo uspešni. Po letu 1954 so vsako leto organizirali letovanje na jadranski obali. Ti tabori so bili prava Ajdovščina v malem, saj so na obalo pretovorili tudi večino potrebne hrane, ki so jo darovala domača podjetja. Poletna taborjenja na obali so postala v resnici letne počitnice za veliko število ajdovskih družin, ki si brez tabornikov počitnic na morju nikakor ne bi mogle privoščiti. To je bil še dodatni magnet za članstvo in zagon delovanja društva.

Danes taborništvo v Ajdovščini združuje več kot 120 bolj ali manj aktivnih članov, otrok, vodnikov in ostalega vodstva, v spominu in krvi pa obstaja v še mnogo več Ajdovcih, ki so nekoč bili taborniki in se še danes držijo gesla da je taborništvo način življenja in prisegajo na moto Enkrat tabornik, za vedno tabornik.

Taborništvo v Ajdovščini za mnogo otrok in mladostnikov predstavlja zdrav način preživljanja prostega časa, njihov način življenja ter neopisljiv dar, ki so nam ga dali začetniki skavtstva v svetu ter taborništva v Sloveniji.

Društvo tabornikov Rod Mladi bori Ajdovščina je v letu 2012 praznovalo 60 let svojega delovanja.

Naj zaključim z zadnjim sporočilo skavtom, ki ga je podal Robert Baden Powell:

“Vendar – na pravo pot do sreče boš prišel, ko boš

znal dajati in svojo srečo deliti z ljudmi. Poskusi

in pusti ta svet nekoliko boljši in lepši, kot je

bil, ko ti je bil zaupan. Tako bo tvoja smrt mirna

in umrl boš vesel, z občutkom, da svojega časa nisi

zapravil, pač pa da si naredil vse, kar je bilo v

tvoji moči. To je pravi pomen mota ‘Bodi

pripravljen!’, živeti in umreti srečno. Drži se

skavtske obljube, vedno – celo potem, ko zraseš v

moža – in Bog naj ti pomaga.”

 

Lepo je biti TABORNIK – pridruži se nam!

 

Taborniški pozdrav!

Društvo tabornikov Rod Mladi bori Ajdovščina